Vrstna hiša ali atrijska hiša?

Vsem omenjenim tipologijam je skupno, da ne morejo biti prostostoječe, ampak se morajo nizati v vrsti stavb z enakimi gabariti.

Najbolj poznana med naštetimi tipologijami je vrstna hiša. O vrstni hiši govorimo, kadar gre za enostanovanjsko stavbo, ki je postavljena v nizu zaporednih se stavb. Stavbe, ki so tako pozicionirane v niz, se morajo med seboj stikati z zunanjimi zidovi. Vse vrstne hiše v enem nizu morajo imeti enake gabarite, oziroma, kadar se vzpostavlja nov niz s po tremi ali več kot temi vrstnimi hišami, morajo v njem imeti najmanj skupine treh hiš enake gabarite. Kadar se gradijo nove vrstne hiše, mora imeti niz vsaj po tri vrstne hiše.

Za verižno hišo veljajo podobna določila, kot za vrstno hišo. Tudi ta mora biti zgrajena v nizu zaporedno zhrajenih enostanovanjskih hiš, ki se med seboj stikajo z zunanjimi zidovi. Vsak nov niz mora vključevati vsaj tri verižne hiše. V enem nizu morajo imeti skupine najmanj treh hiš enake gabarite. Verižne hiše pa se od vrstnih hiš ločijo po tem, da so enostanovanjske stavbe v nizu zamaknjene, nihove proste zunanje stene niso poravnane. Tako zamikanje enot prispeva k členjenju niza in večji zasebnosti stanovalcev.

Tudi atrijske hiše spadajo med stavbe v nizu, ki se stikajo s sosednjimi objekti, z zunanjimi zidovi. Najmanjši niz atrijskih hiš mora vključevati vsaj tri objekte. Skupine vsaj treh hiš v nizu morajo prav tako imeti enake gabarite. Atrijska hiša se od vrstne in verižne hiše razlikuje po zasebnem atriju. Atrijska hiša ima ograjen atrij, oziroma dvorišče, v katerega so obrnjeni tudi nekateri stanovanjski prostori in tako nudi stanovalcem večjo zasebnost. Gradnja atrijske hiše je smiselna tudi, kadar okolica ni preveč lepa, saj so tako pogledi iz objekta usmerjeni v urejen, zasebni atrij.