Lastninska pravica

Glede na stvarnopravni zakonik je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Lastninska pravica na more biti vezana na rok ali pogoj, razen če zakon določa drugače.

Po vsebini upravičenj zavzema nesporno med stvarnimi pravicami osrednje mesto lastninska pravica, o kateri govorimo kot o pozitivni funkciji lastnine. Po drugi strani pa predstavja negativno funkcijo lastnine pravica lastnika, da vsakogar izključi oz. odvrne od posegov v njegovo pravico. Skozi negativno funkcijo lastnine se kaže tudi absolutni učinek lastninske pravice, kar je značilnost tudi drugih stvarnih pravic, da učinkujejo zoper vsakogar.

Lastninska pravica je označena kot najobsežnejša stvarna pravica, zato je prepovedana njena vezanost na rok ali pogoj, takšno vezanost lahko določi le zakon. Prepoved njene vezanosti, kot opisano zgoraj, je najdosledneje izpeljana v zvezi z nepremičninami, medtem ko pravni redi dopuščajo takšno vezanost glede premičnin. Zemljiškoknjižno dovolilo je opredeljeno kot izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo, iz te definicije je jasno, da pogojna lastninska pravica na nepremičnini, glede na veljavno zakonodajo, ni možna. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičnini je potreben vpis v zemljiško knjigo, kar je določeno na podlagi stvarnopravnega zakonika, vpis pa se lahko izvede samo na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

Omejitev lastninske pravice lahko določi le zakon, kar je skladno z ustavnopravno koncepcijo lastnine. Med omejitvami lastninske pravice sta urejeni pravnoposlovna prepoved odsvojitve in obremenitve, oziroma prepoved razpolaganja, ter odkupna pravica.

Vir: Gospodarska zbornica