Barva fasade, katero izbrati?

Temno vijolična, strupeno zelena v kombinaciji s flouroscentno rumeno, ki jemlje pozornost nebeško modri. To je pri nas kar pogost prizor, ko se zazremo v skupino stanovanjskih hiš, ki kradejo pozornost slovenski kulturni in naravni dediščini in morebitnim ustrezno oblikovanim belim hišam.

Fasade ne dela problematične le živa barva. Poznamo veliko primerov historičnih mestnih jeder doma in v tujini, kjer je vsaka hiša drugačne barve, ampak to ni moteče, saj so objekti skladni v arhitekturi, barve pa, čeprav so izstopajoče sledijo skladni barvni paleti. Barvitost fasade se je tako v preteklosti uporabljala pri meščanskih hišah z markantnejšo arhitekturo, v redu z urbanističnim načrtom mesta. Za tradicionalne ruralne slovenske hiše pa je povečini značilen preprost bel omet v kombinaciji z lesom. Pisane fasade brez poenotene arhitekture in barvne palete, ki so po večini plod slovenskega samograditeljstva in sovpadajo z industrijsko prodajo barv, ki so dostopne praktično vsem, tako rušijo obstoječa merila in razmerja v prostoru, namesto da bi jih smiselno dopolnjevala.

Kje so vzroki za obstoječe stanje?

Marsikdo, ki ga obstoječe stanje problema kričečih fasad moti, ima občutek, da je kljub obsežni in zapleteni zakonodaji vse dovoljeno in nihče ne spoštuje tradicije in souporabnika javnega prostora. Vzrokov je seveda več in seveda ni preproste rešitve. Stanje, ki pa se pri trenutnih novogradnjah morda nekoliko popravlja pa bi bilo bolj primerna tema za sociologe oziroma psihologe. Manjka predvsem zavedanje, da je ovoj stavbe gradnik skupnega javnega prostora, pogosto tudi kulturne krajine, s katerim vplivamo na podobo in tudi kakovost bivanja nas vseh.

Razlog lahko iščemo tudi v neosveščenosti, nerazgledanosti in nepoznavanju likovno-estetskih zakonitosti povojnih samograditeljev, ki jih v zadnjih treh desetletjih še dodatno podpihuje trg, ki sporoča, da smo lahko pri vseh opravilih sami svoji mojstri in imamo za to neskončne možnosti kar na dosegu roke, za to pa ne potrebujemo strokovnjakov, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, ampak le “strokovnjaka”, ki nam bo v supermarketu svetoval pri izbiri ustreznega odtenka marelične barve. V tej neskončni svobodi smo med drugim pozabili tudi na odgovornost do prostora kot javne dobrine.

Določila obstajajo nadzora ni

Čeprav je hiša v naši lasti, to še ne pomeni, da lahko s svojo lastnino počnemo kar hočemo. Pogosto je barva fasade določena v občinskem odloku. Občinski akti in pripadajoči občinski odloki, določajo barvo fasad, kritin, volumen objektov in druge parametre, ki bi naj varovali naravno in kulturno krajino. Tudi odstopanja od določil urejajo občinski odloki. V primeru, da je barva fasade določena z občinskim odlokom, je za nadzor pristojena občina. Če to urejajo predpisi s področja varstva kulturne dediščine, pa nadzor opravlja inšpektor, pristojen za varstvo kulturne dediščine.

Problem ostaja v neučinkovitosti inšpekcijskega nadzora, ki nam daje občutek, da ustreznih norm in predpisov sploh ni oziroma, jih ni potrebno upoštevati. Neustrezen inšpekcijski nadzor tako v praksi omogoča, da v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikažemo ustrezno barvo, ko v praksi uporabimo drugo, pa v večini primerov ostanemo nekaznovani. Rešitev kot v večini podobnih problematikah ne smemo iskati v zakonodani, ki omejuje in kaznuje, ampak v izobraževanju in osveščanju o arhitekturi in prostoru.